Posvet smo organizirali v želji, da v sodelovanju s predstavniki strokovne javnosti, civilne družbe in pristojnih državnih organov ugotovimo, kako bi lahko izboljšali položaj otrok, ki se znajdejo v družinskem sporu kot njegov najšibkejši člen. Na posvetu so tako sodelovali predstavniki staršev, nevladnih organizacij, centrov za socialno delo, sodišč, mediatorji, zagovorniki otrok, izvedenci, odvetniki in drugi strokovnjaki, ki delujejo na zelo različnih področjih uresničevanja otrokovih pravic.
Udeleženci posveta smo poudarili, da otrok ni pomanjšani odrasel. Spoštovati moramo vse otrokove pravice, njegove razvojne posebnosti, potrebe in čustvovanja v vseh tistih življenjskih situacijah, ko se otrok znajde sredi vihre ločitvenih postopkov, nasilja v družini, urejanja stikov s starši, obravnave na centrih za socialno delo, na sodiščih ali pri izvedencih.
Ustava Republike Slovenije v svojem 54. členu posebej opredeljuje pravice in dolžnosti staršev, ki imajo pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica pa se staršem lahko odvzame ali omeji zaradi varovanja otrokovih koristi. Prav zato so udeleženci ponovno poudarili, da bi moral pravosodni sistem ter socialne in druge službe vedno delovati v otrokovo največjo korist. Spraševali smo se ali se institucije prepogosto vključijo in odvzamejo odgovornost staršem ali premalokrat in predvsem, če se vključijo, to storijo pozno, velikokrat prepozno, ko so odnosi že do te mere skrhani, da močno načenjajo stabilnost ter psihofizično zdravje posameznih članov družine, zlasti otrok.
Družina je relativno zaprta celica, vendar se spreminja. Pomembno je, da v družinah vedno zagotovimo dovolj časa in prostora za komunikacijo med njenimi člani, za mirno in nenasilno razreševanje sporov in tudi za spravo, da bo naslednja generacija naredila korak naprej in ne bo ponavljala istih neuspešnih življenjskih vzorcev.
Na posvetu je bilo večkrat poudarjeno, da si ob ločitvenih postopkih otrok želi oba starša. Vendar spremenjene razmere terjajo soočenje z novonastalo situacijo. Zato so nujni ukrepi za zaščito otrok, najsi bo skrbništvo, posvojitve, odreditev stikov, včasih pod nadzorom. Sodišča potrebujejo izvedenska mnenja. Otrok mora prepogosto obnavljati dogodek pred socialnimi delavci, pred sodniki, izvedenci in drugimi strokovnjaki. Celo soočiti se mora s storilcem ali storilko kaznivega dejanja. Tu ne naredimo koraka naprej, kljub možnosti izvedbe videokonferenc ali uporabe varnih in prijaznih sob za pogovor z otrokom.
V Sloveniji imamo relativno dobro zakonodajo za zaščito otrokovih pravic, vendar smo v praksi neučinkoviti in sodni ter vsi drugi postopki trajajo nesprejemljivo dolgo časa. To vsekakor ni v najboljšo korist otroka. Sodišča, centri za socialno delo in policija se srečujejo s kadrovskim pomanjkanjem in zato dela ne opravijo dovolj hitro in kakovostno. Poskrbeti bi morali za poenotenje standardov in za koordinacijo strokovnega dela vseh služb, ki se vključijo v reševanje vprašanj, ko se otrok znajde v družinskem sporu. Otroci so namreč pod hudim pritiskom, razgovori in postopki potekajo v zastrašujočem okolju, ki povzroča dodatne bolečine in trpljenje pri otrocih, ki so sicer v veliki stiski in potrebujejo zaščito. Zato potrebujemo ukrepe, ki bodo zagotovili otrokom prijazni pravosodni sistem, ki bi zagotovil, da bodo otroci in mladostniki, bodisi stranke v postopkih, žrtve ali priče, bodisi storilci kaznivega dejanja, zaščiteni pred sekundarno viktimizacijo.
Vedno moramo upoštevati otrokovo starost, zrelost in zmožnosti razumevanja postopka in posledic morebitnih odločitev. Odrasli moramo storiti vse, da bodo otroci v vseh teh postopkih slišani, da bodo postopki hitri in učinkoviti in ne bodo trajali celo nekaj let. Pripraviti je treba standardiziran postopek priprave izvedenskega mnenja. Nujna je tudi specializacija tožilskega, sodniškega in odvetniškega dela zastopanja otrok in mladostnikov pred sodišči. Čimvečkrat naj se uporabljajo uspešne metode mediacije. V vseh postopkih je nujno zaščititi pravice otroka do zasebnosti. Potrebujemo usklajen multidisciplinarni pristop, pri katerem morajo sodelovati vse strokovne institucije in resorna ministrstva. Institucije si namreč otroke podajajo in prelagajo odgovornost ena na drugo. Skupaj morajo pripraviti jasne protokole delovanja in pomoči otrokom v družinskih sporih.
Otrok se nikakor ne bi smel znajti v situaciji družinskega spora. In če se vendarle znajde, je odgovornost nas starejših, zlasti in predvsem staršev, da otroku nudimo kar največjo oporo, da bo njegovo nadaljnje življenje kar se da sorodno tistemu, ki ga je živel pred družinskim sporom.
Nanizali smo le nekaj misli iz včerajšnjega posveta. Organizatorji bomo pripravili dokument z ugotovitvami in priporočili državnim organom ter drugim institucijam, da bi se razmere spremenile v najkrajšem možnem času ter da bi odločevalci čim prej sprejeli zakonske in druge nujne ukrepe. Na nekatere probleme namreč civilna družba in strokovna javnost opozarjata že dalj časa, vendar neuspešno.
Organizatorji smo se zahvalili vsem predavateljem za odlične prispevke ter razpravljavcem za vse kritične ugotovitve in konstruktivne predloge. Posebej smo se zahvalili Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je zagotovila večji prostor, kot je dvorana Državnega sveta RS, kjer smo prvotno nameravali izpeljati posvet. Več kot tristo udeležencev posveta je namreč potrdilo, da so vprašanja posebej aktualna in zahtevajo takojšnje ukrepanje. Čez leto dni bomo organizatorji pripravili soroden posvet in med drugim ugotavljali, ali je bil dosežen bistven napredek pri uresničevanju priporočil letošnjega posveta.
